Treking okoli Kančendzenge je že dolgo visel v zraku, pravzaprav vse od tedaj, ko je Justi dobila za rojstni dan »vaucher« za treking kot darilo za petdesetletnico. Največja težava je bila, tako kot običajno, da se vsi najpomembnejši kandidati časovno uskladijo med sabo in z najugodnejšim terminom za treking . To se je nekje sredi poletja nenadoma pokazalo izvedljivo za jesenski termin in treba je bilo iti v akcijo. Poleg Justi, Maje in Anžeta smo navdušili še Nežo in mini ekipa za uživanje Nepala z »veliko žlico« je bila nared. Za cilj smo si postavili Pangpemo oziroma pogled na veličastno ostenje Kančendzenge in seveda sotočje rek Kabeli Kole in Sinwa Kole, kjer je pred dobrimi triindvajsetimi leti nesrečno utonil Damč, Justijin mož in Majin oče. Žal se nam na tem pohodu ni mogla pridružiti Katja, Majina sestra.
Vsi smo imeli določene časovne omejitve in roke, kar je na koncu botrovalo časovnemu okviru treh tednov od doma do doma v drugi polovici oktobra. Za tako dolg treking ob dejstvu, da štiri dni pobere vožnja do Katmanduja in nazaj, to seveda ni veliko. Poleg trekinga, kjer je treba računati še na dolgo vožnjo iz Katmanduja do izhodišča in nazaj, si je vsak, še posebej tisti, ki so šli prvič v Nepal, želel še kak dan za ogled Katmanduja.
Zapleti so se letos začeli še pred prihodom v Katmandu in so bili naša stalnica vse do odhoda iz nepalske prestolnice. Težave s transportom so bile vse vezane na indijsko blokado Nepala. Zaradi politične neposlušnosti »velikemu bratu« Indija že daljši čas Nepalu ne dovaža naftnih derivatov, kar ima za posledico hude težave v preskrbi z gorivom.
Samo s tako majhno skupino in s samimi domačimi sem si lahko privoščil, da smo Katmandu zapustili, kolikor hitro se je dalo, potem pa vse prepustili trenutnim zmožnostim in navdihom, predvsem pa nenehnemu sprotnemu prilagajanju.
Prvo presenečenje nas je čakalo že na poletu iz Dubaja v nepalsko prestolnico. Dobre štiri ure leta smo potegnili na sedem ur. Vsa letala, ki so tedaj pristajala v Katmanduju, so morala imeti dovolj goriva še za povratek, vsaj do prvega letališča v Indiji. Ne vem, kako da ja naš pilot pomanjkanje goriva ugotovil neposredno pred pristankom v Katmanduju, ampak nenadoma smo se obrnili za 180 stopinj in začeli leteti nazaj. Čez nekaj minut so nas obvestili, da morama nazaj v Indijo po dodatno gorivo.
Zaradi težav z gorivom prevedenih v »popravljanje pristajalne steze« v Suketarju, smo morali do izhodišča v Taplejungu potovati po cesti, kjer nas je pričakalo novo transportno presenečenje. Blokada ceste v Teraju, ki se je iz prvotnih sedem ur potegnila na devetnajst in tako smo izgubili še en dragocen dan. Seveda smo v obliki brezplačnega dodatka dobili še eno noč dremanja na neudobnih sedežih našega majhnega doma na štirih kolesih in veliko dozo adrenalina. Po tem, ko se je blokada sprostila smo doživeli kaotično borbo za prve položaje na dirki »48 ur Teraja«.
Po dveh neprespanih nočeh je tretja v posteljah hotela v Taplejungu prehitro minila. Na videz spočiti smo zamežikali v kristalno čisto jutro s pogledom na prve žarke sonca, ki so se ujeli na zasneženih vrhovih Himalaje. Prvi dan smo združili dve običajni etapi in se pognali kar do Čirve. Vasica leži ob visečem mostu, kjer so hiše posejane med ogromnimi balvani in se mi je vedno zdela kot razbojniško gnezdo. Pred leti smo tu plačevali »prostovoljne prispevke« za revolucijo, ki so jih pobirali aktivisti Maoistov. No, ta politična opcija ima trenutno podpredsednika nove nepalske vlade!
Po skoraj tednu dni obremenjevanja izključno naših gluteusov (sedenja vseh oblik) smo bili temu primerno utrujeni. Maja si je zaradi prepozne zaščite glave pred močnim soncem poleg razbolelih udov prislužila še močan glavobol s slabostjo. Ob jutranjem odhodu iz Čirve smo izgledali vsemu naštetemu primerno klavrno. Vendar slabo je bilo samo telo, naš duh pa je bil navdušen ob pričakovanju lepot prihajajočega dne. Drugo polovico poti proti Sekatumu sem prvič prehodil po desnem bregu reke Tamur. Nad potjo smo bili navdušeni. Naše navdušenje je bilo tolikšno, da smo zgrešili bližnjico in se po strmi a lepo tlakovani poti povzpeli prav v vas Lelep, od koder smo z nekaj orientacijskimi težavami le našli most preko Tamurja in pot v Sekatum.
Naslednjo etapo smo zopet načrtovali dvojno: v Amjilaso na kosilo, potem pa še v Gyablo. Kar drzen načrt, vendar je bila to zaradi nizke nadmorske višine ena zadnjih prilik, da prihranimo dan, ki smo ga izgubili na cesti. Justi je imela vse od Čirve težave z drisko. Do Amjilase je še kar šlo, naprej je bila pa zanjo hoja eno samo trpljenje. Na srečo smo zaradi nizke vode lahko večino časa hodili ob reki in se tako izognili vsaj enemu hudemu vzponu.
Za ostale, ki nismo imeli zdravstvenih težav, je bila hoja po prostranih gozdovih čudovita. Jesenske barve so samo še prilivale olje na ogenj lepote Stvarsta. Na prvi pogled se zdi turistu življenje v Nepalu idilično lepo, brez stresa in vse ostale civilizacijske navlake. Vendar pa pozornemu opazovalcu ne uide huda revščina, s katero se tudi tu nekateri soočajo iz dneva v dan. To smo občutili na več mestih, ko smo v tem globokem, zaraščenem grabnu sem in tja srečevali zaselke ali posamezne hiše, kjer nismo mogli spregledati, da se ljudje trdo in nenehno borijo za vsakdanji skromen »košček kruha«. Borba z naravo, ki ji iztrgajo majhne krpe obdelovalne zemlje, je neizprosna. Včasih celo tradicionalen nasmešek, vedno in povsod prisoten zaščitni znak Nepalcev, izgine. Najbolj boli, kadar izgine celo iz nedolžnih otroških obrazov. Na tej poti se nam je to zgodilo dvakrat. Najhujša pri tem je nemoč, ki jo občutiš, ki boli in jo še dolgo nosiš s seboj.
S pomočjo nasvetov iz domovine smo le nekako odgnali nadležno drisko, vendar je Justi posledice čutila še dolgo, skoraj do konca trekinga. Pa kljub temu me je njen nasmeh, ki se ji je na poti v Gunzo sem in tja prikradel na obraz, opogumljal. Ta dan je bil lep z dveh vidikov. Prvič zato, ker so jesenske barve, kjer sta prednjačila javor in macesen, pokrajino pozlatile in jo napravile čarobno. Drugič pa zato, ker je bila etapa zopet normalna, torej kratka. Nikamor se nam ni mudilo, pa še tako smo prišli v Gunzo zgodaj popoldne. Po nastanitvi in dobri hrani smo šli še malo v hrib za aklimatizacijo. To nam je sicer pobralo ves preostanek dneva, vendar je bilo koristno, saj nam je naslednji dan obetal prvo srečanje z višino 4000 metrov na tem trekingu. Noči so postajale vedno bolj mrzle in v Gunzi smo se prvič zbudili v s slano pobeljeno jutro. Redne partije taroka so bile vse bolj vezane na čas, ko je v prostorih vsaj za kako urico zagorelo v peči, pa četudi samo jakovi iztrebki. Še vedno ne vem, ali res ne smrdijo samo zaradi okolja v katerem smo priča njihovemu pretvarjanju v toplotno energijo in ali bi bilo doma vse drugače.
Pot do Kangbačna je kljub neprestanemu ustavljanju in fotografiranju hitro minila. Na vsak način smo hoteli ujeti v objektiv nekaj te vseprisotne lepote: gozdove macesna oblečenega v najmočnejše jesenske barve, ki si jih lahko predstavlja človeška domišljija, prekinjajo zeleni pasovi rododendronov in mogočnih himalajskih jelk, ki se počasi umaknejo ostarelim in že malo razbarvanim brezam in skromnejšemu brinu. Za kuliso vsemu so beli vrhovi, vklenjeni v večni led in sneg, ki se rišejo na temno modrem nebu, divji slapovi, kjer se gorski potoki poganjajo na desetine metrov globoko in se razpršijo v milijone kapelj, ki se bleščijo v močnem višinskem soncu, nižje spodaj pa za malenkost povečajo divjo ledeniško reko, ki hrumi globoko na dnu doline in neprestano poglablja strugo, v katero se rušijo strmi bregovi nad njo, včasih pa se razlije in ustvari velika prodišča, posejana z bleščeče belimi, od vode zaobljenimi kamni vseh velikosti, da bi se lahko s še večjo močjo pognala v naslednjo ozko dolino ali sotesko in dolbla naprej. Ponoči pa se nad to lepoto zgrne nova: kristalno jasno nebo z neštetimi zvezdami, kot žametna odeja, posejana s kristali, ki mežikajo in počasi zbledijo ob prihodu lune, ki s svojo svetlobo pokrajini nadene nov čaroben videz. Prvi sončni žarki se ujamejo na vrh Žanuja po tem, ko je nočna pravljica zbledela v prihajajoči jutranji svetlobi, kot privid utrujenega popotnika v puščavi.
Mrzlo je, ko zlezemo iz spalnih vreč in se tresemo v jutranjem mrazu. Ponoči se je v nekatere glave priplazil glavobol- kruta realnost bivanja na veliki nadmorski višini. Zajtrk naenkrat ne tekne več tako kot je prejšnje dni in hitrost hoje proti Lonaku se upočasni. Včeraj me je premamil krompir, ki ga nismo jedli vse od doma. Tisti zdravi krompir, čvrst, brez kemije, ki se »zasmeje«, ko je dovolj kuhan. Premamil pravim zato, ker vem, da ga domačini redno premalo skuhajo. Tudi tokrat je bilo tako, pa še neka nenavadna začimba je bila zraven, tako da še meni, navajenemu vsega hudega, ni preveč teknil. Neža od te večerje naprej vse do konca trekinga ni bila več prava. Bolečine v želodcu so se ji pojavljale skoraj po vsaki hrani, tako močne, do so ji izvabljale solze na oči in jo delale tako slabotno, da sem včasih resno dvomil, če bo lahko končala posamezno etapo na poti. Najhuje je bilo, ker je bilo vse skupaj povsem nepredvidljivo in sploh ni bilo vezano na večjo nadmorsko višino, ki jo zelo dobro prenaša.
Tako smo se privlekli do Lonaka kot najbolj ubogi trekingaši, zdelani od višine. Le z Majo sva pogledovala proti skalam, kjer sva že z Mihom nekaj plezala, mladci nekaj let za nama pa so v steno zavrtali celo nekaj svedrovcev. V ta namen smo sabo tovorili vso potrebno plezalno opremo. Najino navdušenje je predramilo sicer precej uboga Anžeta in Nežo, ki sta ob pogledu na imenitno plezanje čudežno oživela. Naredilo se je nepozabno popoldne. Plezali smo v toplem soncu krepko nad 4000 m v osupljivem ambientu med himalajskimi velikani. Večer in noč sta prinesla nove tegobe kot posledico bivanja na veliki višini in prebavnih težav.
Neža zjutraj ni bila sposobna zlesti iz spalne vreče, ostali trije pa so se s težavo sestavili za pohod do Pangpeme. Spremljal jih je Padam, sam pa sem ostal z Nežo. Čez kakšno uro sem jo le nekako zbezal iz spalne vreče in počasi sva se odpravila za ostalimi. Neža je hodila kot mesečnik. Nad najinim obiskom Pangpeme je visel velik vprašaj. Sploh se nisem obremenjeval s tem in glej čudo: naenkrat, po kratkem postanku in nekaj grižljajih čokolade, je Neža čudežno oživela. Kar naenkrat je postala zgovorna in navkljub vedno večji višini sva tempo hoje stopnjevala in ostale štiri, ki so šli pred nama več kot uro, skoraj ujela. Zares smo se razveselili drug drugega. Po daljšem postanku in obveznem fotografiranju smo obiskali še spominska napisa za Boruta in Andreja na bližnjem velikem balvanu. Nepričakovano me je ob Andrejevem napisu povsem zlomilo. Nepričakovano zato, ker sem bil prepričan, da se bom po petnajstih letih lahko povsem mirno srečal z Andrejem.
Še istega dne smo se spustili v Kangbačen. Dan smo podaljšali do trde teme. Pot se nam niti ni preveč vlekla, saj je vedno nižja nadmorska višina vplivala blagodejno, pa tudi pot v tem predelu je bolj ali manj enakomerno obrnjena navzdol, brez večjih nepotrebnih vzponov. Kljub napornemu dnevu in poznemu prihodu, smo v toplo zakurjeni jedilnici vrgli nekaj partij taroka. Kazalo je, da smo se izvlekli iz najhujšega, kar se tiče zdravja.
Spust v Gunzo je bil za nas res le uživanja poln sprehod. Dan sta nam polepšala razposajena malčka, katerih starši se preživljajo s skromno čajnico ob poti. Glede na razmere, v katerih živi ta družinica, v Sloveniji revščina sploh ne obstaja. Včasih res ni slabo malo pogledati preko lastnega plota. Žareči macesnovi gozdovi so nas še enkrat navdušili. Še bolj pa smo se razveselili vročega tuša v Gunzi in prijetnega posedanja na toplem soncu pred hišo, kjer smo bili nastanjeni.
Glede na dobro počutje smo si za naslednji dan zastavili smel načrt: preko prelaza Selele smo želeli priti v enem dnevu v sosednjo dolino do zaselka Tseram. Že takoj na začetku nam je načrte želel prekrižati rogač v obliki Nežinih težav z želodcem. Strm vzpon proti prelazu jo je pošteno zdeloval. Hodili smo počasi s številnimi počitki. Naenkrat pa so težave zopet izginile. Lahko smo pospešili in uživali v čudovitih razgledih visoko nad dolino in prepoznavali vasi, kjer smo hodili pred petimi dnevi. Lodža ob balvanih in majhnem jezeru sta kar vabila k daljšemu postanku in celo prenočevanju, vendar nas je stiska s časom po kosilu odgnala naprej. Hrana je Neži ponovno zagrenila življenje.
Zopet smo postali zelo počasni in kratek dan nam je začel groziti z nočjo. Pot preko številnih grebenov se je vlekla v nedogled. Nagrada nas je čakala na koncu, na najvišji točki pred spustom v dolino. Stali smo na balkonu, visoko nad ravnino in uživali v pogledu na Himalajo. Iz meglenega morja, ki se je počasi nižalo, so začele vstajati gore; najprej tiste najnižje, potem pa vedno višje, dokler med oblaki nisem prepoznal Kančendzenge. V večernem soncu so njena pobočja zažarela kot košček oglja, ki je pokrit s pepelom in ga nenadoma razpihaš. Večerne megle po dolinah so pričarale prave mistične prizore. Kar naprej smo se ustavljali, tako da so nas začeli priganjati celo naši nosači.
V trdi temi z lučkami na glavah smo prišli v Tseram. Ustavili smo se v novem lodžu, ki še ni imel »dovoljenja za obratovanje«. Tudi lastnik ni imel niti osnovnega tečaja iz kuharskih veščin, poleg tega pa še dve levi roki. Začetni čaj v obliki rahlo obarvanega osladnega kropa z močnim okusom po dimu je bil zelo slab obet za nadaljevanje. Na našo srečo smo imeli nosača, ki je v Katmanduju delal kot kuhar v enem izmed hotelov. Poprijel je za delo in nam pripravil večerjo. No, Neža je izpustila vse, saj se je izmučena zvlekla v spalno vrečo in spala do jutra kot ubita.
Po skromnem zajtrku smo se spustili navzdol po ozki dolini do Tortonga, kjer smo imeli kosilo. Vzpon na prelaz je sicer dolg, gozdovi, po katerih hodiš, pa kot iz »Gospodarja prstanov«. Iz občudovanja nas je predramil pozen prihod do lodžev, takoj za sedlom. Padam je predlagal, da bi prespali. Ob pogledu na notranjost, si tega niti najmanj nisem želel. Skupaj smo našli boljšo rešitev. Nosači, izmučeni od celodnevne hoje, so ostali, mi pa smo vzeli iz tovorov spalne vreže in se napotili proti Jampudinu. Spust je vratolomen. Več kot tisoč višinskih metrov strmo navzdol, potem pa še kakšna ura obiranja grebenov in hoje gor in dol, seveda večinoma v soju čelnih svetilk. Dobra večerja je poplačala ves trud, čeprav nas je ob čakanju večinoma že premagoval spanec.
Še največ je bilo vredno dolgo jutranje poležavanje in pretegovanje na travniku pred lodžem. Nosači so prišli malo čez deveto in nadaljevali smo pot do Kebanga. Dvakrat smo grizli kolena v strmo džunglo na visoka prelaza, preden smo se spustili v vas. Počasi smo se bližali civilizaciji. V kuhinji, kjer nam je spretna »sauni« pripravljala večerjo, je bila televizija. Pred njo je z daljincem v roki sedel domači osnovnošolec in se potapljal v svet plehkih indijskih filmov, polnih mišičastih junakov, ki rešujejo lepa dekleta, sebe in svet.
Pred nami je bila samo še ena etapa hoje. Okrog poldneva smo se bližali sotočju rek Kabeli in Sinwa, kraju, ki je bil pravzaprav cilj našega popotovanja po Nepalu. Ves dan sem v zraku čutil neko napetost. Morda pričakovanje, pomešano s strahom in negotovostjo pred ponovnim srečanjem s spominom na moža in očeta. V tišini smo sedeli na mivki ob sotočju, kjer se je pred več kot dvajsetimi leti veselje in navdušenje v hipu spremenilo v tragedijo, grozo, obup, …, kjer je žareč dan v hipu postal najbolj mračna noč polna morastih sanj. Vlažne in rdeče oči so govorile same po sebi, po tem pa je počasi prišla tudi beseda, spomini na Damča so se zdeli povsem živi, kot privid iz preteklosti. Globoke rane se celijo počasi.
Tako smo tudi mi odšli naprej. Kmalu nas je zajel hrup, ki ga s seboj prinese cesta. Pa ne taka, kot jo večina pri nas razume pod to besedo. Nepalske ceste v nastajanju si komaj zaslužijo ta naziv. Avtomobili, ki po njih vozijo so pojem neuničljivosti in vzdržljivosti. Pri popravilu gre le redko brez macole. Vožnja po teh cestah je vse prej kot lagodna. Včasih se sprašujem, če ne bi bilo manj naporno in hitreje, če bi vozilo s prtljago spremljal kar peš. Predvsem pa bi bilo manj stresno.
Civilizacija, tista prva, ki pride s tovornjaki in terenskimi avtomobili, je groba in moteča. V dvanajstih dneh tišine in samote se človeška duša razvadi. Nenaden hrup množice ljudi se mi zdi nasilen, prav tako pa obilica trgovin in preobilje vsega, kar ponujajo. Čiste in mirne vasice kar naenkrat zamenjajo kraji, polni umazanije, na hitro zgrajenih zgradb, postavljenih brez reda, množica ljudi, kjer eni hitijo, drugi posedajo brez dela, eni so revni, drugi pa še bolj.
Po celem dnevu vožnje pozno zvečer s težavo najdemo hotel blizu letališča v Batrapurju na skrajnem jugovzhodu dežele. Odločili smo se, da si tokrat privoščimo polet v Katmandu. Vendar je bil to račun brez krčmarja. Opoldne so nas že pred vhodom na letališče ustavili in zavrnili. Padam je vstopil sam, nekoliko začuden, vrnil pa se je zaskrbljen, kar je pri njem prava redkost. Let je bil odpovedan. To je bila še zadnja lekcija iz letošnje zbirke transportnih težav. Misleč, da se je naša avantura končala, se je le ta podaljšala za dobrih petnajst ur divje vožnje, nočnega čakanja pred zaporo ceste, kinkanja na sedežih in za zaključek še bližnjega srečanja z avtobusom na ovinkasti cesti.
Dva dneva Katmanduja sta minila kot bi trenil. Tako se je končalo naše zajemanje Nepala z veliko žlico. Za treking, ki praviloma traja dobre tri tedne, smo mi potrebovali teden manj. Doživeli smo Nepal kot resnično avanturo, kjer ni nič gotovega, kjer se je treba prilagajati razmeram vsak dan sproti. Zahvaljujoč temu smo imeli možnost spoznati deželo in njene ljudi še bolj prvinsko kot če teče vse kot po maslu. Znotraj kratkega časovnega okvira smo morali zaradi nepredvidenih zapletov večkrat tudi fizično dati vse od sebe. Na ta način smo imeli možnost spoznavati meje naših sposobnosti, kot si pred odhodom niti misliti nismo upali. Slast uspeha ob koncu potovanja je bila zato samo še večja. Vse to je naredilo tokratno zgodbo sočno in enkratno. Zato smo bili na koncu nad našo nepalsko zgoščenko navdušeni vsi.
Namaste Nepal, se vidimo!